Krizne namestitve: kaj storiti, ko bolnik po odpustu iz bolnišnice nima kam?

Medij Regional Obala je pred dnevi poročal o pretresljivem primeru okrog 60 let starega moškega, ki je bival v samskem domu v Kopru. V izolski bolnišnici so mu diagnosticirali neozdravljivo vrsto raka in ga odpustili domov. Po poročanju Regional Obale naj bi bili tako bolnišnica kot socialna služba obveščeni, da živi v samskem domu, kjer nima urejenih razmer niti nikogar, ki bi zanj skrbel v zadnjih dneh življenja.

Prijatelji umirajočega moškega, ki so mu, kolikor so lahko, skušali pomagati v samskem domu, so za medij povedali, da je trpel hude bolečine. Ko je njegovo stanje postalo nevzdržno, so ga po več klicih in prošnjah vendarle z rešilcem odpeljali v izolsko bolnišnico, kjer je umrl.

Za pojasnila smo prosili izolsko bolnišnico in Center za socialno delo (CSD) Južna Primorska, ki je obravnaval primer.

V primerih, ko bolnik, odpuščen iz bolnišnice, ki potrebuje paliativno oskrbo, nima ustreznih pogojev doma, intenzivno sodelujejo vsi vpleteni, je za N1 povedala direktorica CSD Južna Primorska Tjaša Rodman. "Strokovni delavci centra za socialno delo se povežemo s Splošno bolnišnico Izola in domovi za starejše občane po celi Sloveniji. Največkrat nam eden od domov v naši regiji priskoči na pomoč tako, da v nekaj dneh organizirajo možnost vključitve uporabnika v institucionalno varstvo, z bolnišnico pa se skušamo dogovoriti o nekajdnevnem podaljšanju hospitalizacije," je povedala Rodman.

Zakaj ustrezne oskrbe ni dobil umirajoči moški? "O odpustu neozdravljivo bolne osebe nismo bili obveščeni. Posledično ustrezne namestitve nismo mogli začeti urejati," je povedala direktorica CSD.

Sicer pa CSD v takih primerih sodeluje z bolnišnico in skupaj iščejo rešitve. "Zelo pomembno je, da ima SB Izola zdaj mobilni paliativni tim, ki ga sestavljajo nadvse dragoceni sodelavke in sodelavci. Menimo, da bi nujno potrebovali tudi paliativni oddelek," je poudarila Rodman in dodala, da "ko gre za neozdravljivo bolnega uporabnika, vedno primarno in v prvi vrsti zasledujemo njegove pravice in koristi".

Kot pravi, je reševanje takih primerov najtežje, kadar je odpust iz izolske bolnišnice načrtovan v petek, CSD pa o tem ni predhodno obveščen. "Med vikendom ni mogoče urediti vsega potrebnega," je izpostavila.

UKC: Odpust načrtujemo kmalu po sprejemu

Kako ravnajo v primerih, ko bolnik po odpustu iz bolnišnice nima kam, smo vprašali tudi največjo slovensko bolnišnico, ljubljanski klinični center.

Kot pravijo, med hospitalizacijo pogosto odkrijejo okoliščine, ki pacientu otežujejo ali celo onemogočajo vrnitev v domače okolje. "Socialno obravnavo praviloma začnemo na pobudo oddelčnega zdravstvenega tima, ki oceni, da je vključitev socialne službe potrebna," so pojasnili in dodali, da jih o težavah lahko obvestijo tudi strokovni delavci centrov za socialno delo, patronažne sestre ali druge osebe, ki so vključene v pacientovo socialno mrežo.

Skupaj s pacientom, njegovimi bližnjimi in strokovnimi službami začnejo čim prej načrtovati odpust, že 24 do 48 ur po sprejemu pacienta, rešitve pa oblikujejo glede na možnosti, ki jih omogoča potek bolnišničnega zdravljenja. "Nekateri pacienti potrebujejo le ustrezno podporo v domačem okolju, za druge je najprimernejša rešitev institucionalna oskrba. Pri načrtovanju vedno upoštevamo voljo pacienta. Kadar ocenimo, da bo pacient po zaključku zdravljenja potreboval obsežnejšo pomoč ali širšo podporo, o tem obvestimo pristojni center za socialno delo," so opisali v kliničnem centru.

Načrtovanje odpusta koordinira diplomirana medicinska sestra. Poleg pacienta in njegovih svojcev pri tem sodelujejo zdravnik, medicinska sestra, socialni delavec, fizioterapevt, dietetik in po potrebi tudi drugi strokovnjaki.

Pri tem zberejo informacije o pacientu, o njegovih potrebah, pogojih bivanja in oskrbi, ki jo bo potreboval, o njegovih sorodnikih in skrbniku. Za oceno predvidenega stanja pacienta ob odpustu zdravnik in medicinska sestra izpolnita obrazec (na spodnji fotografiji).

Po končani akutni obravnavi gredo pacienti iz UKC Ljubljana ali domov ali na negovalni oddelek UKC Ljubljana, v druge negovalne bolnišnice v Sloveniji, v domove starejših občanov, v rehabilitacijske centre ali pa so premeščeni v druge bolnišnice.

Pri paliativni oskrbi sodeluje multidisciplinarni tim

Kako pa je poskrbljeno za paliativno oskrbo pri bolniku, pri katerem zdravnik ugotovi neozdravljivo bolezen? Dr. Blaž Koritnik z nevrološke klinike je pojasnil, kako je paliativa organizirana za bolnike s težko neozdravljivo nevrološko boleznijo ALS. Pri bolnikih, ki imajo to hudo bolezen, paliativno oskrbo uporabljajo vzporedno z ostalimi pristopi zdravljenja že od postavitve diagnoze naprej.

Za vse slovenske bolnike s to diagnozo – na nevrološki kliniki jih obravnavajo okrog 160 – skrbi tim za ALS, ki na inštitutu za klinično nevrofiziologinjo deluje že več kot 20 let.

"Skrb vključuje pogovor o bolezni, o prognozi, o vnaprejšnji volji bolnikov in o različnih oblikah podpornega zdravljenja (na primer uporaba dihalnih aparatov, hranjenje preko gastrostome, zdravila za različne težave, ki spremljajo bolezen)," je pojasnil dr. Koritnik.

Bolnike spremljajo na rednih trimesečnih kontrolnih pregledih, pri katerih sodeluje multidisciplinarni tim: nevrolog, medicinska sestra, socialna delavka, respiratorni terapevt, psiholog, logoped in dietetik.

"Če se bolezen poslabša do te mere, da predstavlja pot v Ljubljano za bolnika preveliko breme, bolnike redno obiskujemo na njihovem domu v sklopu mobilnega paliativnega tima," opisuje Koritnik in dodaja, da so pred kratkim od ministrstva za zdravje dobili električni avtomobil, kar jim je olajšalo delo, saj so prej uporabljali lastna vozila. Od 160 bolnikov z ALS jih na domu obiskujejo okrog 50.

"Glede obravnave se skušamo koordinirati s svojci in skrbniki, z osebnim zdravnikom, s patronažno službo in s področnimi mobilnimi paliativnimi timi," opisuje nevrolog Koritnik in pohvali sodelovanje s prostovoljci Slovenskega društva Hospic, ki bolnike redno obiskujejo na domu.

Njihovo delo lahko zaplete prezasedenost bolnišničnih oddelkov, saj bolnikom ob poslabšanju bolezni pogosto težko zagotovijo posteljo na oddelku, da bi poskrbeli za simptomatsko zdravljenje. "Potrebovali bi oddelek za akutno paliativno oskrbo," poudarja dr. Koritnik, izpostavlja pa tudi, da bolnikom s težkimi nevrološkimi boleznimi, kot je ALS, zelo težko zagotovijo oskrbo v DSO. "Tako so svojci in skrbniki pogosto izredno obremenjeni in v velikih stiskah," dodaja zdravnik.

Rešitev: krizne namestitve, ki jih še ni

Na ministrstvu za solidarno prihodnost pojasnjujejo, da je ključna naloga CSD ocena pogojev za bivanje in varnost uporabnika. "CSD pri tem sodeluje tako z bolnišnicami kot z uporabniki in njihovimi svojci, ne glede na to, ali se posameznik strinja z morebitno namestitvijo v institucijo. V postopku se preverjajo dejanski pogoji v domačem okolju, razpoložljivost neformalne podpore ter nujnost vključitve državnih institucij," pravijo na MSP. "Namen teh postopkov je zagotoviti, da oseba, ki potrebuje paliativno oskrbo, ni odpuščena v neustrezne razmere in da se ji pravočasno omogoči varen način bivanja in oskrbe," so poudarili.

Za primer moškega iz Kopra pa je direktorica CSD Južna Primorska Tjaša Rodman povedala, da bi bila primerna t. i. krizna namestitev v domu za starejše.

Krizne namestitve je predvidela nedavno sprejeta novela zakona o socialnem varstvu, a v praksi še niso vzpostavljene, je povedala direktorica Rodman. "Ko bodo, bo večina težav odpravljenih," je prepričana.

Kot pojasnjujejo na MSP, so krizne namestitve, kot jih določa zakon, namenjene osebam, ki se znajdejo v položaju, kjer zaradi starosti, invalidnosti, duševnih težav ali drugih stisk potrebujejo nujno in začasno institucionalno rešitev.

Namenjene so starejšim, mlajšim invalidnim osebam, otrokom in odraslim z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju ter osebam, ki jih center za socialno delo ne more drugače varno namestiti. "Krizne namestitve se izvajajo v varstveno-delovnih centrih, posebnih socialnovarstvenih zavodih in domovih za starejše, ki imajo za to ustrezne pogoje in prostor. Sistem je zasnovan tako, da omogoči hitro, začasno in varno umestitev osebe v primerih, ko se pojavijo urgentne življenjske ali socialne okoliščine, so povedali na ministrstvu.

Kdaj bodo krizne namestitve zaživele v praksi? Na MSP na tem, kot pravijo, intenzivno delajo. "Ključni pravilnik je v zaključni fazi medresorskega usklajevanja in ga želimo sprejeti čim prej, saj je to temeljni pogoj za polno izvajanje storitve. Gradivo se usklajuje pospešeno, izvajalci pa se na izvajanje že pripravljajo," so zagotovili. Nabor zavodov, ki bodo storitev začeli izvajati takoj, ko bo pravni okvir dokončno vzpostavljen, je pripravljen. "Če bo v decembru prišlo do kakšne krizne namestitve, bomo izvajalcem povračila zagotovili v letu 2026," so še dodali.